Karate je zanimiva borilna veščina in pogosto pomislim, da bi ga morali trenirati tudi kontrolerji.
Poleg samih tehnik karate vsebuje tudi filozofsko plat, ki je tesno povezana z vadbo. Namen karateja je razvoj celotnega človeka skozi dolgotrajno vadbo – tako v smislu telesnega razvoja kot tudi razvoja osebnosti. Ali ne potrebujemo tega tudi kontrolerji?
Kontrolerji lahko za boljše opravljanje svojega dela uporabljajo različna orodja in metode, vendar potrebujemo tudi komunikacijske in filozofske spretnosti. Meni se zdi komunikacija glavni del vsakodnevnega dela kontrolerja in pogosto tudi njegova šibka točka. Bi se lahko kontrolerji kaj naučili iz tradicionalnega karateja?
Kaj se kontrolerji dejansko lahko naučijo iz karateja?
Če se poglobimo v to vzporednico, je povezanost med karatejem in delom kontrolerja presenetljivo močna:
Miselnost Kaizen (stalne izboljšave): Karate temelji na ponavljanju osnovnih gibov (kata) do popolnosti. Tudi kontroler ne gradi uspeha na enkratnih projektih, temveč na stalnem izboljševanju procesov, natančnosti podatkov in rutinskih analiz.
Mirnost pod pritiskom: V borbi (kumite) ne smeš reagirati panično, ko se soočiš z napadom. Enako velja za kontrolerja – ko se pojavijo nepričakovana odstopanja, finančne krize ali ostri ugovori vodstva, mora ostati miren, stvaren in analitičen.
Spoštovanje in komunikacija (Rei): Karate se začne in konča s poklonom (spoštovanjem). Kontrolerji niso več le “številkarji”, ampak poslovni partnerji. Brez spoštljive, jasne in prilagojene komunikacije z drugimi oddelki bodo njihova opozorila in analize naletela na gluha ušesa.
Uravnoteženost moči in nadzora: Bistvo karateja ni uničenje, temveč popoln nadzor nad lastno močjo. Tudi kontroler mora znati uporabiti svoja orodja in podatke z pravo mero – ne za usmerjanje prsta in obtoževanje, temveč za usmerjanje in podporo podjetju.
